Prvih 12 tednov

Novico smo sporočili in sedaj je čas, da vam opišem kako sem sploh preživela začetno stanje tretje nosečnosti.

Kmalu za tem, ko smo se preselili sem dobila menstruacijo. In to je bila vse skupaj ena in edina menstruacija odkar smo tu, pa ravno dobro sem se navadila na pralne vložke, haha. Točno se spomnim trenutka zanositve, zato sem nosečnost nekako pričakovala. Prvi tedni so minili brez težav, ko je prišlo do zamujanja mesečnice, se je pa veselica začela.

Najprej mi je zasmrdela kava. Bog mi pomagaj, še vedno jo pogrešam, čeprav se mi želodec obrne že ob sami aromi. Kmalu so se začele tudi vsem znane jutranje slabosti. Kdorkoli si je že izmislil ta izraz sigurno nikoli ni bil noseč. Tako kot tisti ‘spi kot dojenček’, ki nima absolutno nobene veze s spanjem (bolje rečeno zbujanjem) dojenčkov. TA VRAG TRAJA NON STOP!! Slabo mi je, ko vstanem, slabo mi je, ko sem lačna in slabo mi je, ko jem, slabo mi je, ko ležim, sedim ali hodim, slabo mi je celo, ko spim! V najboljšem scenariju se odpravim do wc školjke in izpraznim vsebino želodca, pomaga mi ravno za nekaj 10 minut. Potem mi je zopet slabo.

Kaj lahko pomaga? V mojem primeru absolutno nič. Poskusila sem praktično vse. Celo tablete proti slabosti iz lekarne, vendar so tudi te dovolj le za dobre pol ure. Najbolj hecno je, ko mi je po vseh znanih pomagalih proti slabosti na koncu še bolj slabo. Torej s tem sem se nekako sprijaznila in naučila živeti. Nimam niti upanja, da se bo kaj kmalu nehalo, saj sem v prvi nosečnosti bruhala celo pet mesecev.

Trebušček je že kar konkreten, kot ste videli, navsezadnje sem že tretjič v petih letih noseča. Do sedaj sem pridelala že 5 kilogramov in vse kar spravim nase so nosečniška oblačila. Kožo imam obupno, so pa vsaj lasje v malo lepšem stanju. Kar je spet hecno, saj sem upala, da bom po tem lahko predvidela spol bodočega člana, a očitno ne bo šlo. Pri Sofiji sem namreč imela krasno kožo, lase in nohte, pri Maksimu pa mozolj do mozolja in olje na laseh, tokrat sem pa mešanica vsega. Ni kaj, res je vsaka nosečnost poglavje zase.

Moram pa priznati, da sem, poleg stalnih slabosti, v tokratni nosečnosti še najboljšega počutja. Nisem toliko zaspana, kot sem bila prej pa dejansko imam tokrat še najmanj spanca. Tudi bolečin v križu in kolkih še ni, a to pripisujem dejstvu, da nimamo več vseh tistih stopnic za premagovanje. Sprehodi so na dnevnem redu in k sreči so v mirnem tempu, saj z dvema malčkoma hitreje niti ne gre. Končno nam je tudi vreme naklonjeno.

Nosečniškega apetita še nimam, jem v normalnih količinah kot do sedaj, me pa zato nadomeščata otroka, saj sta konstantno lačna, ne glede na to koliko sta pojedla pol ure nazaj. Prav tako nimam nekih posebnih in čudnih nosečniških hrepenenj po hrani, z izjemo avokada. Tega pa pojem na tone, s tuno in limoninim sokom, omg, zdaj si grem pripravit večerjo… Dovolj o hrani dokler je želodec še v znosnem stanju.

Še ena stvar je, ki me muči, in to je ponovno vnetje trivejnega obraznega živca ter občasni glavoboli. K sreči prihaja oboje v intervalih in mine še preden bi se mi zmešalo, saj zdravljenje v tem stanju ni izvedljivo.

Tako torej, dolgčas mi definitivno ni, poleg vsega naštetega mi dneve krajšata moja malčka, saj jih od zore do mraka preživljata z mano. Naj še omenim, da se neizmerno veselita dojenčka, no temu posvetim pa čisto svojo objavo. <3

Iskreno, Dijana

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja