Neposlušnost in pomanjkanje pozornosti

Dijana Krička

Threenager vam je poznan izraz? To je tisto, ko se malčki pri treh letih starosti obnašajo kot pubertetniki. Nič ne poslušajo, vse počnejo po svoje, imajo sto in eno težavo s seboj (in tudi vsemi ostalimi), jokajo za vsako malenkost, in še in še. Skoraj tako kot ženska v PMS-u. Danes zjutraj sem Sofiji vsaj 20x ponovila naj si obuje nogavice, da se lahko odpravimo v vrtec. Tudi 21-ič še niso bile obute.

Seveda mi je prekipelo, nisem pri volji, da bi igrala papagaja, saj se ob tem počutim popolnoma spregledano in nespoštljivo. Na plano so pokukali stari vzorci in bilo je precej dretja z moje in jokanja z njene strani. To mi ni všeč.

Že včeraj zvečer smo imeli burno dogajanje, saj se je prav trudila, da ne zaspi, pri čemur nisem ponosna na svoje reakcije, a sem se ji na koncu opravičila in razložila, da nisem ravnala prav. Kljub temu je bilo zjutraj stanje ponovno enako. Totalna neposlušnost! Kaj storiti v takem primeru?

Verjamem v to, da najbolj nagajivi otroci potrebujejo največ ljubezni, in da za vsakim “grdim obnašanjem” stoji v otroku neka stiska. Navsezadnje se tudi odrasli ne smejimo prešerno, ko imamo slab dan.

Tako sem jo zjutraj, po incidentu z nogavicami, posedla predse in imeli sva globok pogovor. Najprej sem ji skoraj v solzah razložila, da mi ni všeč njena neposlušnost in, da se ne počutim dobro, ko moram vsako stvar povedati stokrat. Nato sem malo predihala in jo povprašala. Kaj jo muči, da se tako obnaša? Seveda sem začela z vrtcem, saj se mi zdi, da doma ni nič narobe. Ko je začela razlagati, da ji nagaja (vedno en in isti) fantek, sem vedela, da to ni to, saj ji je bil do sedaj nekako priročen izgovor. Potem sva nadaljevali. Je morda doma kaj takega, da ima težave s tem? Malo je razmislila in se spomnila neke piskajoče igrače, češ da je preglasna. OK, poiskali sva jo in odstranili baterije. Vendar mi ni dalo miru, ne more biti en tako banalen razlog kriv za tako neposlušnost.

Otroci so pravzaprav zelo logični in preprosti v svojem razmišljanju in delovanju, odrasli smo tisti, ki kompliciramo. Zato je pri pogovoru s triletnikom treba biti potrpežljiv in postavljati čimbolj enostavna vprašanja.

Naslednji korak so odnosi. Vprašala sem jo, če morda pogreša koga, a tudi to ni bilo krivo. Ko nisem več vedela, kaj bi, sem jo vprašala, če ji gre kdo od nas na živce. Seveda, je rekla, mlajši bratec. Nikoli ni bila ljubosumna, nikoli nam ni dala vedeti, da ga ne mara, kako le bi, saj ga obožuje! Krivo je bilo to, da je mali vedno zraven mene. In dejansko ni kriv on, temveč to, da si JAZ nisem vzela dovolj časa samo za naju dve.

In res je, minilo je že preveč časa odkar sva počeli nekaj sami. Zato sem se to jutro odločila, da bova šli na zmenek. Vrtec sva odjavili, malega dostavili babici in odšli po svoje. Po nakupih, na tortico in še na igrišče! Potrebovali sva to, obe. Še cel dan je bila dobre volje, ne duha ne sluha o tisti neposlušnosti od zjutraj, tudi z večernim uspavanjem ni bilo popolnoma nobenih težav.

Saj je lepo, ko te otrok “uboga” in upošteva, a bolj od poslušnosti mi je pomemben najin odnos. Ne želim izgubiti njenega zaupanja in sedaj vem, da me ne posluša takrat, ko jaz nje ne slišim. Čeprav smo kot družina najraje skupaj, si je vseeno potrebno vzeti čas tudi za vsakega otroka posebej. Ni treba veliko, da bi bili zadovoljni in odnose je treba negovati. Lepo je, če jih tega naučimo že v otroštvu, saj jim s tem damo odlično popotnico za naprej v življenju. Naj vedo, da se je za dobre in spoštljive odnose treba potruditi, in da bližnji nismo samoumevni.

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s