Uvajanje v vrtec, drugič

Prišel je ponedeljek, prvi delovni dan v septembru. Komaj en teden pred tem sem se dejansko zavedla, da gre moj mali v vrtec. Vedela sem, da je drug otrok, drug karakter, in da bo tokrat drugače. Vseeno sem bila v štartu naklonjena počasnem uvajanju.

Dijana Krička

V ponedeljek je bilo ok. Sofi sva oddala v njeno skupino in se odpravila proti njegovi igralnici. Počasi sva si ogledala garderobo, poiskala njegovo ime, preobula v copatke in veselo zakorakala notri. Bilo nas je 5 otrok in 5 staršev. Dan je bil deževen in primeren za spanje in to se je odražalo na počutju. Ostala sva cca. pol ure, saj je mali postal že zelo zaspan. Rečeno je bilo, da naj odidemo ko je otrok še dobre volje, da mu vrtec ostane v lepem spominu. Mislim, da sva odšla prva. Doma je hitro zaspal.

V torek so se nama malo podrli plani, saj sem bila jaz sveto prepričana, da bodo imeli zajtrk, a le tega ni bilo. V načrtu je bilo zapisano, da smo z otroki v igralnici pol ure in jih nato pustimo tam za 20 minut. Jaz sem prostor zapustila le za 5 minut, saj sem mu rekla, da grem samo na WC. Poleg tega je bil brez zajtrka, novonastali termit. Jokal je kar hudo in tistih 5 minut se je zdelo precej daljših. Ko sem prišla ponj, se je zelo hitro pomiril in nato ga nikakor nisem mogla spraviti ven iz stavbe dok nisva šla po Sofijo. Celoten kompleks dobro pozna in točno ve v kateri smeri je njena igralnica. Tudi tokrat je doma zelo hitro zaspal.

V sredo sva nato končno dočakala zajtrk. Najprej se je malo obotavljal, a ko je videl, da grem jaz v igralnico, je hitro prikorakal za menoj. Pozitivno me je presenetil. Prvi se je usedel mizo, slinčka ni želel saj doma jih ne uporabljamo. Jedel je popolnoma sam in vsaka žlica je romala naravnost v usta. Ko je imel dovolj, je krožnik lepo umaknil od sebe in se napotil proti igračam. Niti malo ni bil umazan. Ko bi vsaj doma tako jedel. Sledil je najin pogovor o tem, kako grem samo do knjižnice, medtem ko me bo on počakal v varstvu. Res sem šla v knjižnico, ne vem zakaj, a ne maram lagati otrokom. Nekako verjamem, da je iskrenost najbolj učinkovita. Lepo me je poslušal in se poslovil od mene, a šele ko je res dojel, da grem ven iz prostora, je pričel jokati. Po dvajsetih minutah sem prišla nazaj in seveda je bil objokan. Vzgojiteljica pravi, da se je vmes uspel pomiriti, ko so mu peli pesmice. Tole kar verjamem, glasbo obožuje. Tudi tokrat se je po mojem prihodu hitro umiril, poleg tega naju je presenetil še njegov očka, ki se je pojavil na vratih nenapovedano. K sreči, saj smo tako lahko hitro odšli domov in Sofi je ostala v vrtcu. Ta dan je spal celo dvakrat. Res je bil utrujen od vsega.

V četrtek je bilo že malo težje. V prostor sva sicer prišla brez težav, sva namreč zamujala in otroci so že sedeli pri zajtrku. Ta dan ni želel jesti, očitno ni bil lačen, saj se je mudil k igračam. Ostala sem z njim za čas zajtrka, nato je zopet sledil pogovor, da me bo tu počakal. Tokrat mu ni bilo po volji, protestiral je, a sem ga uspela preusmeriti k vzgojiteljici, ki mu je pela pesmice prejšnji dan. Odšla sem za približno pol ure. Ta dan je bilo kar hudo in čeprav se je zopet hitro pomiril, sva šla vseeno še po Sofijo. Res je navezan nanjo in takoj je boljše volje, ko je ona zraven.

V petek smo se dogovorili, da prideva že pol ure pred obrokom in da bom odšla ko bo čas za hrano. Ni nam uspelo. Nekaj otrok je bilo že notri, nekaj jih je še prihajalo. Nekateri so šli notri z nasmeškom, Maksim pa z uporom čeprav sem bila z njim. Stanje notri pa hektično. Vsi so jokali, seveda šele po tem, ko so starši odšli. Vmes naj bi se malo pomirili, pa se niso. Le zrak so iskali. Frekvence joka so bile tako močne, da so mene ušesa zabolela, levo uho me še zdaj boli. Ni čudno, da veliko otrok zboli zelo hitro po vstopu v vrtec. Midva sva odšla domov. Uvajanje bomo prestavili. To je prehudo.

Normativi niso normalni. Preveč otrok je na eno vzgojiteljico. Poleg tega, da se vsi uvajajo hkrati, naj bi se uvedli v enem tednu. Jaz bi to z zakonom prepovedala. Zagovarjam počasno in sočutno uvajanje, tako ki ne pusti posledic. Saj se navadijo, se sprijaznijo, a zakaj jim ne bi olajšali tega prehoda in zmanjšali nivo stresa? Nekateri se res hitro uvedejo, spet drugi potrebujejo več časa. Uvajanje bi moralo biti prilagojeno otroku, ne sistemu!

Tudi letos sem “tista, ki komplicira”. Nič zato, sem vajena. Prilagodila se bom otroku in ne sistemu, svoje plane pa prestavila še za nekaj časa. Ne želim si ga puščati v joku, saj ni nobene potrebe za to. Tudi tokrat bomo vstop v vrtec speljali počasi in sočutno.

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s