“Mama in oče” ali “mama ali oče”?

Otrok v začetku svojega življenja ne potrebuje mnogo. Hrano, toplino in bližino ter veliko cartanja. Na kratko, potrebuje mamo. Nekatere študije pravijo, da je otrok povezan z mamo do 18. meseca, nekatere celo do tretjega leta. Kdaj tu nastopi očka?

Veseli me, da živimo v času, ko ni več tabu in sramotno to, da je oče iskreno in pristno prisoten v vzgoji. In to od rojstva dalje. Nekateri se res srčno potrudijo, da bi izpolnili to vlogo, spet drugi se je z izgovori otepajo. Jaz menim, da se otrok lahko začne povezovati z očetom že v porodnišnici. Na očetu je, da sprejme odgovornost očetovstva in se odzove.

Sofi in Maks sta zelo navezana na očeta. Ko pride kak dan, da ima njun oče take službene obveznosti, da je odsoten cel dan, ali pa da se ne vidijo več dni, je otrokoma hudo. Padeta v krizo, pogrešata ga, jokata več kot ponavadi, na momente sta celo jezna, ker ga ni, in ko pride nazaj, ga tako popadeta, da celo jaz postanem nevidna. Srečna sem, da je temu tako.

img_20180813_150756_047670158983872559301.jpg

Čeprav mama zmore vse (in prav tako tudi oče), vseeno želim poudariti pomen obeh vlog v otrokovem življenju. Kolikor sta si mama in oče različna, prav toliko se tudi dopolnjujeta. Otrok jasno in (predvsem) glasno izrazi potrebo po očetovski figuri in po času z njim. Oče je tu, da nauči otroka tisto, česar ga mama ne more.

Mama je tu da neguje, oče pa da varuje. Mama je tu da skrbi, medtem ko oče zganja norčije. Mama postavi temelje iz katerih oče naredi hišo. Mama začrta red, ki oče potem poruši. Mama bo dala zelenjavo, oče pa sladico.

Oče je tisti, ki popelje v svet nevarnosti, iz katerega se potem vrneš k mami v topel dom. Oče je tisti, ki ti pokaže kako splezati na najvišjo vejo, medtem ko mama spodaj čaka, kdaj se boš spustil z nje. Oče je tisti ventil za vso agresijo, ki jo premoreš, in oče je tisti, ki ti da še zadnji atom poguma, ko bi mama morda raje rekla “ne”.

Govorim v prispodobah, seveda vse kar zmore en, zmore tudi drugi. A ravno ta čar razlik med nama, je tisto, kar naju dopolnjuje, in to je tisti kanček čarovnije, ki ga otrok dobi pri drugemu raje kot pri prvemu.

Ko vidim, da otroka potrebujeta čas samo z očetom, se jim z veseljem umaknem in ob kakšnih vragolijah raje pogledam stran, sicer bi me včasih lahko kap. Tega jima jaz ne zmorem dati, prav tako jima tega ne bi želela vzeti. Takrat se raje posvetim sebi, vzamem kako knjigo v roke ali pa napišem objavo. Win-win situacija za vse.

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s