Neslišana

Zjutraj sem naletela na nek zapis, kjer je pisalo, da so planeti postavljeni tako, da se bomo danes soočili z neko našo globoko rano. Še cel dan sem tuhtala, kaj se lahko zgodi. In res, odprlo mi je oči.

Otroci nam, hočeš nočeš, nastavljajo ogledalo. Vedno pritiskajo na najšibkejše točke in odpirajo tiste rane, kjer najbolj boli. Danes sta mi oba istočasno pritisnila na vse gumbe in iz najtemnejšega kotička potegnila ven najbolj bolečo rano iz otroštva. Na kratko, bila sem neslišana.

Moji spomini na otroštvo so zelo čudni. So precej zamegljeni in veliko je potlačenih. Ogromno sem prejokala. Ne vem kako je bilo v zgodnejšem otroštvu, moj prvi spomin je prometna nesreča, ki sem jo doživela pri treh letih. Tudi spomini na vrtec so grozljivi. Vsega kar se spomnim od tam je šikaniranje s strani otrok. Vzgojiteljic se ne spomnim. Še huje, ena od njih je bila celo moja soseda, pa se je kot sosede spomnim, kot vzgojiteljice pa ne. Spomnim se pa recimo kako so me silile jesti hrano, ki je ne maram. Upirala sem se a zaman. In kadar so me drugi otroci maltretirali, se nihče ni postavil zame. Enostavno nisem bila slišana.

Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Ne prenesem krivice in vedno sem opozarjala nanjo. Ne le, ko se je godila meni, potegnila sem se tudi za druge. Četudi si niso zaslužili. A ponovno nisem bila slišana. Še huje, šikaniranje je prihajalo celo s strani učiteljev.

V srednji šoli je bilo stanje že drugačno. Puberteta pokaže svoj pravi obraz in na površje prihajajo tiste lastnosti, ki so bile najbolj zatirane. Še kar nisem bila slišana, a tokrat sem si vzela pravico do glasu. A vendar takrat tudi jaz nisem poslušala. Nikogar.

Boli, hudo boli, ko te tišči v prsih žalost, pa ni nikogar, ki bi jo sprejel. Potrebujem potrditev, da sem dovolj dobra, da sem videna, da sem slišana in da obstajam! Oziroma ne!

Punčka v meni potrebuje potrditev! Da je OK, če je prestrašena! Da ni OK, ko te nadlegujejo! Da ni ona kriva za počutje in ravnanje drugih! Da je samo nedolžen otrok, ki mu je bilo naloženo preveliko breme!

Draga Dijana v letu 1992 …

Vidim, hudo ti je. Prestrašena si. Vem, da je vse kar si želiš. samo malo sočutja. Ne zadržuj bolečine v sebi, tu sem, držim ti prostor za vse tvoje solze. V redu si, če se bojiš. V redu si, če jokaš. V redu si, ko kričiš. V redu je, le otrok si. Nisi ti kriva, le oni ne zmorejo drugače. V REDU SI, DOBRA SI, SUPER SI! Vse bo OK.

Danes razumem, zakaj je tako. Ne zamerim jim, vem da so delali, kot so najbolje znali. Kot tudi vem, da njihovo ravnanje ni bilo najboljše zame. Zato se učim in stvari počnem drugače. A vseeno to ni zdravilo za mojo rano. Še vedno jo čutim, globoko. Globoko. In boli, zelo boli. Potrebujem čas, da se soočim z njo. In potrebujem energijo, da jo prečutim. Potrebujem prostor, da si dovolim biti besna na njih in potrebujem tišino, da lahko slišim svoje solze. Potrebujem zrak, da lahko ponovno zadiham. Tokrat s čistimi pljuči. Potrebujem ljubezen, da jo lahko delim naprej.

Negujem otroka v sebi, ranjen je. Verjetno to odgovori na večno vprašanje, zakaj sploh pišem …

Iskreno, Dijana

Za fotografijo je zadolžen Prav posebno.

3 thoughts on “Neslišana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s