Ni je težave, ki je joška ne bi rešila

Dijana Krička

Naš najmlajši član družine ima danes svoj prvi rojstni dan, zato se spodobi, da napišem nekaj o njegovem prvem letu življenja.

Čeprav je z rojstvom malo zamujal, je na svet prišel ekspresno. Kot novorojenček res ni bil zahteven. Jokal je poredko, spal povprečno in jedel ogromno. Krčev k sreči ni imel. Morda je k temu pripomoglo dejstvo, da je bil večino časa nošen. Hvalabogu za trakove in nosilke. S pridobivanjem teže ni imel težav. Vedno je bil na zgornji meji in tudi danes ima nekje med 11,5 in 12 kilogrami. Dojil se je (in še vedno se) na približno uro in pol. Podnevi in ponoči. In obvezno medtem, ko se jaz usedem k mizi. A vendarle, gosta hrana mu NE tekne.

“Zelo rad delam mamici družbo pri jedi. Ni mi sicer najbolj jasno zakaj se ona včasih jezi zraven, a kaj ko je tako fino jesti v njenem naročju. Mislim, ne vem kako si sploh predstavlja, da bom jedel njeno hrano, če je pa njeno mleko takoooo dobrega okusa. Hecna je.”

Mali je zanimiv karakter. Ima trenutke nepopisne ležernosti. Ko se usede in namesti, zgleda kot največji uživač na svetu, in takrat ga ne premakneš niti za vse mleko sveta. Včasih mu paše samo ležati na postelji, še kar se ne morem načuditi temu, haha. A ko se v nekaj zapiči, se pokaže njegova prava bikova trma. Gre  z glavo skozi zid. Ali z glavo na tla – dobesedno. In če ne dobi želenega, se prav užaljeno skloni k tlom in joka. Na momente prav hecno za videti. Za fizično bolečino ni ravno dovzeten, večinoma joka iz užaljenosti.

“Včasih mi mama nečesa ne dovoli. Ne razumem zakaj in takrat sem res žalosten. A k sreči ima mama vedno zizo pri sebi. Vedno me spravi v dobro voljo! Ona se nekaj trudi z objemi in poljubčki, joj mama, ne smeši se. Ni je težave, ki je joška ne bi rešila!”

Njegova najljubša igrača je žoga, logično. Obožuje tudi vse ostale vrste okroglih igrač, kot so avtomobilske gume in ostala kolesa. Zelo rad pospravlja in čisti. Metle, sesalci in krpe so mu precej ljube. Poleg vsega tega se pa še vedno najraje igra s sestrico. Ona mu poje in zaigra na kitaro, on pa zraven zapleše. Res sta posrečena.

Dijana Krička

“Mama nas je enkrat peljala nekam, kjer so se igrali z žogo! Kakšna super igra!! Tudi očka se je igral. Od takrat dalje vedno navijam, ko zagledam žogo. Ajdeeeee!!! Še ko bi me kdaj spustili zraven v igro, bi jim pokazal kako se brca. Ne vem, zakaj se nočejo igrati z mano. No, potem mi pa sestrica zapoje in se spet takoj razveselim! Res rad plešem.”

Kot vsi ostali člani družine je tudi on prava lutalica. Vzame svoje čevlje, se nekaj trudi z obuvanjem in rine proti vratom. Kaj bomo doma, ko je pa zunaj tako lepše? Pa čeprav je zelo rad zunaj, ni teorije, da zaspi kjerkoli drugje, kot v domači  postelji. Je velik cartljivec in najraje v maminem naročju. Prava mamina maza. 🙂

Iskreno, Dijana (in Maksim)

 

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s