Kaj je zdaj s to razvojno?

Pred kratkim sem vam pojamrala, da Maksim še ne kobaca, niti se plazi. Zato sem brez pomisleka poklicala njegovo pediatrinjo in prosila za napotitev v razvojno ambulanto.

Že nekaj časa stoji na nogah in brez težav hodi ob opori. Če ga držiš samo za eno roko je sposoben prehoditi pol kilometra. Minila sta dobra dva tedna odkar sem prosila za napotnico. A prišlo je celo do tega, da se je mali spustil in naredil svoj prvi samostojen korak.

IMG_0613

Ne vem kaj naj si mislim. Večkrat mi je že ta mali pokazal, da bo življenje teklo po njegovem tempu in ne po mojih željah ali načrtih. In veste kaj? Skobacal je! Čisto zares skobacal. A v vsem tem sem opazila nekaj zanimivega. Kobacanje mu preprosto ni v interesu. Če je možno, bo šel pokončno ob opori, ali pa če bo mama prave volje, se bo raje drl do onemoglosti, da doseže svoje. Potrudil se bo le, če sta njegov cilj žoga ali pa očka. To je to. Po kolenih gre bolj nerodno in počasi in včasih se zatakne ob nabuhla bedrca. Zato mu je bolj priljubljena opcija kar na nogah.

Zdaj več nimam razloga za obisk specialista, zato sem kar preklicala vse skupaj. Navsezadnje obstajajo otroci, ki bi jim naš termin za obisk prišel prav precej bolj kot nam.

Vidim, da je mali pobral očetov karakter. Veliki šaljivec je zgodaj začel s svojimi potegavščinami. 😛

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s