Uvajanje v vrtec, prvič.

Bliža se marec in moj starševski dopust se počasi zaključuje. Ravno izpolnjujem vlogo za vpis v vrtec in čeprav ni september, obujam spomine na uvajanje. Ne želim vas strašiti, a naša prva izkušnja z uvajanjem v vrtec je bila grozna.

Sofijinega nastopa v vrtec sem se izjemno veselila. Imela je že leto in pol, jaz pa sem ravno zanosila, tako da sem ob slabostih in neizmerni želji po spanju komaj čakala, da jo lahko vsaj za nekaj ur oddam v varstvo.

Bil je četrtek in dogovorjeni smo bili, da pridemo vsi skupaj ob 8:30 na zajtrk in, če bo otrokom zanimivo, še malo ostanemo, da se otroci spoznajo z vzgojiteljicami, prostorom in drugimi otroci. Bilo je krasno, Sofi je uživala. Zajtrk zmazala v minuti, se naigrala in ni želela domov, po celi igralnici je je bilo. Super, si mislim, tole bo mala mal’ca. Naslednji dan smo bili dogovorjeni, da skupaj pozajtrkujemo in nato starši zapustimo prostor za 15 minut. In tu se je začela naša agonija. Jok na jok na jok. Grozljivo. Ko smo prišli nazaj, sem jo komaj pomirila. Od rojstva je bila občutljiva na otroški jok in ta količina joka celotne skupine, verjamem, da je v njej pustila travmatično izkušnjo.

V ponedeljek je bil plan večine, da po zajtrku starši odidejo in se vrnejo ob času kosila. Vsi so zapustili prostor, nekateri brez težav, nekateri z večjim cmokom v grlu, le moje dete se nikakor ni odlepilo od mene. Nisem mogla priti niti do garderobe. Poslušala sem svoje srce in, kljub prigovarjanju vzgojiteljice, uvajanje prilagodila svojemu otroku. Ta teden sva bili prisotni samo na zajtrku. Vedno je potrebovala precej časa, da vzpostavi zaupanje, ne vem čemu bi bilo tokrat drugače. Naslednji teden sva počasi začeli s tem, da je ostajala tam sama in plan je bil, da ta čas podaljšujemo. Dogovorjeni smo bili, da če se je ne bo dalo pomiriti, pridem takoj nazaj. In tako je tudi bilo. Pol ure, eno uro, dve uri največ, vsak dan sem dobila predčasen klic, naj pridem po otroka. Nikakor je niso mogle pomiriti do te mere, da ne bi bilo še bolj travmatično zanjo. Na srečo sem izbrala vrtec, ki deluje po principu sočutne vzgoje, in na še večjo srečo je Sofi padla v roke nadvse razumevajočih vzgojiteljic. Tretji teden je uspela dočakati kosilo. Prvič po njenem rojstvu, da je ostala v varstvu cele 4 ure. Svojevrsten rekord. Tako je ostalo nekaj časa, v vrtec je hodila za 4 ure, in ko je bil čas popoldanskega spanca, sem prišla ponjo in jo uspavala doma. Z dojenjem, kakopak. Nekje sredi oktobra je bila v vrtcu že dovolj sproščena, da smo poskusili tudi s spanjem tam. Nimam pojma kako jim je uspelo, da je zaspala, vem samo, da sem bila presrečna, ko sem dobila sporočilo s sliko spečega otroka. Aleluja!

14199313_1408295305851257_7214582815508179736_n
Prvi dan v vrtcu – optimistično.

Od takrat dalje obožuje vrtec in ob vikendih pogreša vzgojiteljici. Vsak dan mi pove kaj se je dogajalo, kaj so ustvarjali, kdo ji je nagajal in kdo jo je prestrašil, kdo je zbolel in kdo je jokal, kakšno je bilo kosilo in katere pesmice so peli. Imava namreč ritual, da se vsako popoldne pogovoriva o preteklem dnevu, saj na tak način izpove svoja čustva in odloži svoje frustracije. In ko to narediva, je celo popoldne boljše volje.

Za konec vam podam še nekaj nasvetov za lažje uvajanje s čimmanj stresa:

  • V Sloveniji se praviloma uvaja otroke pri dopolnjenih 11 mesecih, saj takrat mama nastopi s službo. Strokovnjaki priporočajo, da je otrok v domači oskrbi vsaj 18 mesecev, nekateri so mnenja, da celo do 3. leta otrok ostane doma. Nikar ne imejte slabe vesti, če druge opcije razen vrtca, nimate.
  • Vedno poslušajte svoje srce in sledite otrokovim potrebam! Nekateri otroci ostanejo brez težav v varstvu že prvi dan, drugi potrebujejo precej dlje časa. Oboje je pravilno, dokler gre v otrokovo korist. Če pa le imate možnost, si privoščite počasno uvajanje.
  • Če se otrok ob uvajanju še vedno doji, ga nikar ne odstavljajte, saj je nastop v vrtec že sam po sebi dovolj stresen in ni prav nobene potrebe po tem, da izgubi še najljubšo obliko tolažbe. Da ne omenjam, kako pride prav ob pojavu viroz, ko nič razen maminega mleka ne pride v želodček. Prav tako tak čas prestavite odvajanje od dude ali priljubljenih ninic. En stres bo dovolj za male štručke.
  • Ignorirajte nasvete okolice, da če mama komplicira bo kompliciral tudi otrok. Jaz sem živ dokaz, da to ni res. In ne verjemite govoricam, da vsi otroci zbolijo, ko gredo v vrtec. Sofi je prvo leto manjkala samo dva tedna zaradi bolezni. Nasploh je cela njena skupina precej dobrega zdravja. Jaz bi prej trdila, da stres vpliva na njihovo zdravje.
  • Ne spreminjajte ostale dnevne rutine otroka. Prve tedne je (po mojem mnenju) najbolje iti iz vrtca takoj domov ali v drugo poznano in domače okolje. Jaz osebno grem po napornem delavniku najraje prvo domov, da se spočijem. Za otroke je vrtec včasih enako kot je za nas služba.
  • Zaupajte vzgojiteljicam. Spoštujte njihovo delo, vedo kaj počnejo. Otrok čuti, komu starš zaupa in komu ne.
  • Čimveč se pogovarjajte z otrokom. O samem vrtcu, o dogajanju tam, o vzgojiteljicah in prijateljih. In vaše besede naj bodo čimbolj pozitivne. Saj veste, kako pa naj ima otrok sploh rad vrtec, če pa mama pravi, da je grozno tam?

Naša izkušnja je bolj izjema kot pravilo in seveda, da vsi otroci jokajo, ko gredo v vrtec. Jaz si le želim, da je tega joka čimmanj, in da ne pusti preveč posledic na otroku ter, da gre otrok na koncu z veseljem v vrtec. Obenem pa upam, da bo naše drugo uvajanje v vrtec popolnoma drugačna zgodba.

Iskreno, Dijana

 

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s