Separacijska kriza

Termin, ki je zadolžen za mojo odsotnost zadnji mesec. Kaj sploh je to?

Literatura pravi nekako takole: separacijska anksioznost oz. ločitvena stiska je dojenčkov strah pred zapustitvijo. Pojavi se okrog 8. meseca starosti in traja lahko nekaj mesecev ali celo let, če imaš srečo pa le nekaj tednov. Otrok se končno začne zavedati, da ni več eno z mamo in po eni strani bolj, kot ga zanima zunanji svet in raziskovanje, bolj ga je strah, da ga bo mama zapustila. Zato išče varno navezanost.

Kako to izgleda v praksi? Poznate tisto famozno “niti na wc ne morem več sama”? Točno tako. Otrok te stalno išče, želi si tvojega naročja, ne smeš izginiti iz njegovega vidnega polja in niti pod razno ne sme v roke nikomur drugemu kot mami. Sicer lahko pričakuješ huronski jok in reko solz.

Nikamor brez mene mamica 😉

Meni se separacijski krizi ni uspelo izogniti pri nobenem od otrok. Pri obeh se je pojavila pri 7. mesecih in bilo je precej hudo. Ko se je pojavila pri Sofiji, sem nekje zasledila, da otroka tak čas ni dobro “zapuščati”, saj se stanje lahko v tem primeru le zavleče in precej poslabša. Otroku je dobro dati do znanja, da boš vedno tu zanj.

Tako sem ta čas “potrpela”, nisem je puščala v varstvu, obiske kopalnice in vse obroke sem opravila v času, ko je spala. Lahko rečem, da se je obrestovalo. Kriza je trajala nekje dva meseca in se je (logično) ponovila pri 18. mesecih, ko je vstopila v vrtec. Tudi takrat sem si privoščila počasno uvajanje, trajalo je skoraj en mesec, spala je tam šele po mesecu in pol (luksuz brezposelnega stanja). Preprosto dovolila sem ji, da si zgradi zaupanje v svojem časovnem okvirju, ničesar nisem počela na silo. Takrat je bila precej nezaupljiva, zato je trajalo dlje, kot sem si želela. Rezultati so vidni že danes. Kamorkoli gremo, sicer nikamor ne steče brezglavo, saj je še vedno zelo nezaupljiva, a vedno si najprej ogleda okolico, premeri človeka, in ko je pripravljena, brez težav vstopi v prostor in si izbere novega najboljšega prijatelja. Seveda le, če si ji všeč, haha!

Pri Maksu traja kriza zadnji mesec in je morda za odtenek manj naporna, kot je bila pri Sofi. Definitivno se pozna razlika, da se tokrat otroka lahko med sabo zamotita. Dopoldnevi so kak dan precej bolj naporni, ko sva sama, še posebej, ker si večino časa želi biti v mojih rokah. Vsakič pa v primeru družbe neznanih odraslih veljava samo jaz in Denis. Morda je bilo zadnjih nekaj dni le naključje, a zdi se mi, da počasi kriza mineva. Vsaj upam. Do vrtca je še dolga, obiskovati ga začne komaj septembra.

Čeprav je to eno izmed bolj napornih obdobij, je vsekakor zanimiv občutek, ko veš, da si nekomu cel svet. A vseeno upam, da se vsaj malo omili, da se lahko začnem posvečati še čemu (ali komu) drugemu kot samo njemu.

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s