Kako žalovati

Danes mi je med scrolanjem po facebook-u padel v oko zapis, ki mi ne gre iz glave. Najprej sem se zjokala, nato pa še cel dan premlevala. In ne morem nehati misliti o njem. Tema je res boleča, a vendarle je zelo pomembno, da se o tem govori. Zapis v celoti delim z vami:

O čem razmišljaš, Nataška? Me sprašuje facebook.
hehe, nočete vedet… Ampak če že vprašaš  😉

Bliža se moj PDP. Za tiste, ki ne veste kaj to pomeni: Previden datum poroda. Datum poroda, ki ga ginekologinja določi glede na čas spočetja otroka.

21. november 2017 bo dan, ko bo spet umrl del mene. Ko bi morala roditi svojega sinka Alena in nato iz porodnišnice oditi s to malo čudovito štručko v naročju. Verjetno bom tečna in nemogoča že nekaj dni pred tem in nekaj dni po tem. 2 tedna nazaj bi morala nastopiti s porodniško, sem pa že zaključila svojih 42 dni porodniške, kolikor mi pripada po smrti otroka 
(če je otrok star 22 tednov in več, po zakonodaji pripada 42 dni porodniške, če je otrok mlajši, pa pripada toliko dni bolniške, kolikor tednov je bila ženska noseča, npr 16 tednov nosečnosti je 16 dni bolniške).

Žal sem zaradi izkušnje smrti svojega otroka ugotovila, da so ljudje zelo slabo ”naučeni” kako se soočati s smrtjo in kako reagirati, kaj narediti in kaj reči pred žalujočim staršem. Žal je večina vas s svojim (ne)odzivom na mojo rano posula še več soli. Verjamem, da ste bili ”dobronamerni”, vendar žal niste bili v tolažbo ali oporo.

Noro je, koliko ljudi je nezmožno v primeru smrti otroka ukrepati tako, da ne prizadene žalujočih staršev še bolj. Včasih so me vaši odzivi zaboleli bolj kot si mislite. Kombinacija izgube otroka in napačnih odzivov okolice je za znoret boleča.

Ostane mi dvoje:
1.) Požrem samo sebe od jeze in žalosti in vas pošljem v ku…!
ALI
2.) Vas poskusim usmerit k pravilnemu odzivu kako se ”soočiti” z žalujočimi starši

Ker sem sinku obljubila, da se bom probala naučiti nekaj novega, bom raje predstavila napačne in pravilne odzive, ki sem jih doživela sama. Ne samo zame, ampak tudi iz ljubezni do vseh ostalih žalujočih (staršev), na katere boste morda še kdaj naletel

NAPAČNI ODZIVI:
– ignoranca in izogibanje
– se delate, kot da se ni nič zgodilo
– ne izrečete sožalja (ne velja, če ste napisali ”Moje sožalje” na fb, ko smo se prvič videli, pa ste bili tiho – to vas vrne nazaj na prejšnjo točko)
– ne pokličete (ne velja 1x po smrti in potem pol leta, dve leti, pet let nič)
– bojite se spregovoriti o tem, ker bi nas ”spomnili na smrt otroka” in ste zato raje tiho (spet vas to vrne na drugo alinejo)
– pričakujete od nas, da odžalujemo v enem, dveh mesecih (proces žalovanja traja cca 2 leti, ne 2 meseca)
– neprimerni komentarji:
x Saj si še mlada (nisem več tako mlada)
x Saj boš spet zanosila ali Saj bo naslednji otrok zdrav in živ (kako veš? Ne veš, zato ne govori tega)
x Sej so otroci že od nekaj umirali (meni to nič ne pomaga)
x Tudi jaz, soseda, znanka, sodelavka, babica… je imela splav, tri splave (žal mi je, sočustvujem z vami/njimi, ni mi vseeno, ampak v tem trenutku žalovanja mi to nič ne pomaga, mi ni v tolažbo, ne v oporo in ne tekmujem s tistimi, ki so izgubili otroka v katerikoli starosti pred ali po porodu ali so splavili v zgodnji nosečnosti)
x Bolje, da je umrl zdaj kot kasneje, ko bi se že rodil živ (ne govorit tega, prosim, to je naravnost neumen komentar)
x pokliči, če kaj rabiš in sami ne pokličete(žalujoči starši vas sigurno ne bomo klicali, če bomo kaj rabili)
x stavek Ne vem, kaj naj ti rečem, ni ok, ne v tolažbo, ne v oporo, če nas zaradi tega raje ignorirate, se nas izogibate, ne pokličete, se odmaknete…. s tem zajamete skoraj vse alineje neprimernega odzivanja
x Kako zmoreš, jaz bi znorela/umrla (ne, žal ne znoriš, in ne umreš, ampak preživiš, nimaš izbire, na trenutke pa res želiš umreti)

NAREDITE LAHKO TOLE:
– Ohranjajte odnose z nami še naprej take kot so bili pred smrtjo otroka. Takoj začutimo, ko jim zmanjšate pozornost.
– Če smo smotani, tečni, zadirčni…je to zaradi smrti in žalosti ter bolečine v nas. Ni nič osebno proti vam. Samo sprejmite naše občutke take kot so v tistem trenutku. Saj bo bolje. Rabimo samo čas. Ne pobegnite. Zdaj bolj kot vse rabimo to, da vztrajate ob nas in ne pobegnete. Izgubili smo otroka, naj ne izgubimo še vas.
– Ko nas vidite v živo, nam podajte roko in izrečite MOJE SOŽALJE ali ŽAL MI JE. Saj se nam bodo verjetno zarosile oči. Ampak nič za to.To je ok in je normalna reakcija. Samo sprejmite.
– Objem 
– Ne bojte se, smrt je del življenja, kakorkoli obrneš
– Prinesite nam svečko, pojdite na grobek, prižgite svečko v svojem domu
– Vprašajte nas kaj o otroku, dajte mu vrednost in priznanje, da obstaja.
– Ne želim, da se vam smilim. Želim in potrebujem pa vaše sočutje in empatijo

Včasih starši po smrti otroka reagirajo z otopelostjo, ne čutijo ničesar. To se je zgodilo meni. Otopela sem. Prosim, ne razumite tega, kot da sem že prebolela. Nisem. Ne vem, kaj me še čaka in kam me bo peljal proces žalovanja.

Če me vidite nasmejano, ne se pustit prelisičit. Še vedno nisem prebolela.

Če se zjokam, imam solzne oči…je ok, to je normalen proces žalovanja.

Žalovanje poteka na več različnih načinov: Dober dan, slab dan. Dober trenutek, slab trenutek. Jok. Smeh. Spomini – včasih bolijo, včasih razveselijo… tudi jaz sem nova v tem, ne vem, kako bi moralo zgledat žalovanje za mrtvim otročkom. Življenje me ni pripravilo na to. Učim se skupaj z vami. Jaz žal iz prve roke, vi pa z mano preko branja tega dolgega spisa.

Vem, da vam je hudo, vsakemu normalnemu zdravemu človeku je hudo, ko izve, da je umrl otrok. Stisne pri srcu, oko se zarosi… Ampak prosim, ne delajte tukaj iz sebe žrtve, da ste ubogi, prestrašeni, nemočni, ne veste kako bi se odzvali… s tem preusmerite vso pozornost nase, ukvarjate se s sabo, našo bolečino pa povsem pomanjšate in spregledate. Postavite se v kožo žalujočega starša. Ne moremo se ubadati še z vašo bolečino. Ne zdaj. Razumite prosim.

Če vas skrbi, da bi nas prizadelo to, da nas vprašate kaj o mrtvem otroku in ste raje tiho in se odmaknete.. ali se res nič ne vprašate, koliko nas prizadenete s tem, ker ste tiho in se odmaknete? Vidim, da vam je neprijetno, pa ste zato raje tiho. Ne morete tega skriti. Zato vam bo morda tale moj zapis pomagal.

  V spomin Alenu, med angelčke poletel v 7. mesecu nosečnosti, rojen 8.9.2017, velik 40 cm in težak 1.200 gramov. Jaz sem ga rodila, videla, objemala, božala, poljubljala, slikala, oblekla, naredila odtiske nogic in rokic… Spomini so namreč vse, kar sem odnesla iz porodnišnice.

Vidite, moj sin obstaja, čeprav ga niste videli- razen njegove rokice (jaz imam preko 100 slik), je lep, velik fantek…samo malo je manjkalo, pa bi… pa bi ga lahko imeli med nami,. Manjkala nam je samo sreča, naključje, da ne bi bila ena izmed tistih mamic, kateri je umrl otrok. Nisem naredila nič narobe, nisem pojedla nič napačnega, nisem čudna, nisem kužna. Ta nesreča ne izbira statusnega simbola, nacionalnosti, količine denarja in kilaže, lepote, starosti, poklica, izobrazbe, koliko si kreten ali koliko si prijazen…

Če imate vi potrebo govoriti o pokakanih pleničkah svojih otrok, dajte priložnost tudi meni, da spregovorim o tistem edinem, kar mi je ostalo – o spominih na mojega lepega sinka.

Hvala za razumevanje.

(če ima kdo potrebo deliti ta zapis in morda preprečiti še kakšno sol na rano žalujočim staršem, lahko delite. Čas je, da spregovorimo o smrti otrok in začnemo učiti o pravilnem odzivanju okolice. Saj je odziv okolice včasih bolj boleč kot vse skupaj.).

  Poljub vsem malim angelčkom v otroških nebesih  

 

Avtorica: Nataša Smolič

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s