Kako se spopadamo s “trmo”

Obdobje, v katerem je Sofi, zna biti zelo zabavno. Ob dojenčku zraven pa še toliko bolj zahtevno. Govorim o tako imenovanem obdobju trme, ki nastopi pri 2-3 letih. Prepričana sem, da ste bili vsaj enkrat v življenju priča prizoru, kako se otrok meče po tleh v trgovini, ker ne dobi želene čokolade. Zdi se mi, da je ta prizor v naši družini precej redek (ali sem pa optimist), zato lahko sklepam, da mi vsaj nekaj uspeva. Danes vam bom torej napisala na kakšen način se mi lotevamo omenjenega problema.

Prvo je treba razumeti, da se vsak dvoletnik vsaj enkrat v življenju vrže po tleh, ko ni po njegovo, in to nikakor ne pomeni konec sveta in, da ste pogrnili z vzgojo. Prav nasprotno, otrok je prišel do točke v razvoju, ko se zaveda, da ima svoj jaz in ga na vsak način poskuša uveljavit. Meni osebno se to zdi super, jaz si ne želim, da so moji otroci nekoč v življenju ubogljive ovčke, ampak jim želim, da razmišljajo s svojo glavo in zaupajo svojim odločitvam. Na nas je le, da jih usmerjamo. Verjamem v mantro:

Ne vzgajajmo otrok, ampak vzgojimo sebe in otroci bodo sledili.

Otroci že zelo zgodaj začnejo z odkrivanjem sveta in ena izmed faz odraščanja je ta, ko želijo vse sami. Sama sem Sofiji pustila ogromno avtonomije. Verjamem v njene sposobnosti, zaupam ji, da bo stvar naredila po svojih najboljših močeh. Vedno sem le stala zraven in jo spodbujala ali pa le nemo opazovala. Ko je prišla do točke frustracije, ko ni in ni več šlo, so bile moje besede le “potrebuješ pomoč?” Če se je odzvala sem ji pomagala, sicer se je do konca sama namatrala. Resnično sem se trudila, da ji ne vsiljujem svojega pogleda in načina (kot edinega pravega) ampak sem ji dala možnost izkušnje. Tu se mi zdi, da je potrebno največ samokontrole in tu dejansko vzgajamo sebe. Njej sem dala izkušnjo, sebe sem pa naučila potrpežljivosti. In sploh ni pomembno za kakšno izkušnjo gre, naj bo to oblačenje, hranjenje, umivanje zob, sestavljanje kock, karkoli. Naj naredi po svoje, nihče od nas se ni rodil z vsem znanjem sveta in ne želim je učiti po kalupih. Če želi barvati preko črte, pa naj. Mislim, da se ta njena avtonomija najbolj kaže v izboru oblačil. Jaz bi se včasih najraje križala ob barvnih kombinacijah, ampak to pa res ni bitka, vredna mojih živcev in najinega medsebojnega zaupanja. Itak ima pa vsak od nas svoj modni okus. Naj ona odkriva svojega. Prejšnji dan, recimo, je na vsak način želela namesto bunde obleči brezrokavnik. Sama sem bila mnenja, da je premrzlo, a ker nisem bila v stanju pregovarjanja, sem ji dovolila, da ga obleče, jaz pa sem za vsak slučaj vzela še bundo. Iskreno, imela je prav, sploh ni bilo mrzlo ta dan. Jaz sem se pa ponovno nečesa naučila. Da nimam vedno prav in le ona je tista, ki pozna svoje telo in ve, kdaj jo zebe. Mimogrede, tudi s kapo je ne forsiram, ker mi sama pove kdaj jo bo nosila.

media-share-0-02-05-b33a31f313841e82cd399a60f2734a112fa0e932fc6f4309f01741e511322e85-ec2e55a7-62de-47dd-b186-8776091b257f

Postavljanje mej je ena izmed najbolj zahtevnih komponent vzgajanja, še bolj pa vztrajanje pri njih. Trudila sem se, da mojih “ne”-jev ni bilo preveč. In tisti, ki so bili, so bili trdni. Če je želela odpirati omarice in metati posodo ven, sem ji namenila eno omarico, ki bo samo njena in jo usmerila tja. Tisti lonci so bili njena zabava, na koncu sva jih skozi igro skupaj še pospravili. Ko se je približala vtičnici, je bil moj “ne” odločen. In od njega nisem odstopala. Pri resnično pomembnih ne-jih je njuno biti dosleden. Otroci so pametni, prvič ko popustiš, so že premaknili mejo. In jo bodo vsakič premaknili dlje, centimeter po centimeter. Ponovno smo mi tisti, ki se učimo, tokrat doslednosti.

Ob postavljeni meji otrok začuti frustracijo, ker nečesa ne sme. Ve, da ne sme a ne razume zakaj. Njegovi možgani še niso dovolj razviti, da bi razumeli čemu tako (v branje priporočam Celostni razvoj otroških možganov). Tu nastopi, kot radi rečemo, trma in “izsiljevanje”. Ne maram teh dveh izrazov, raje se poslužujem termina “čustvena stiska”. To zgleda kot (vsem poznano) metanje po tleh, dretje in krokodilje solze. Ko razumeš, kakšen čustveni vihar se takrat odvija v otroku, je definitivno lažje shajati s tem. Ko Sofi pride do te točke, ni moja prva reakcija, da jo utišam. Nasprotno, dam ji jasno vedeti, da jo razumem, da ji je težko in ji pustim sprostiti nakopičena čustva, bodisi jezo ali žalost, a od postavljene meje ne odstopam. Ko gre že v hude skrajnosti in se nikakor ne more pomiriti, si pomagam s plakatom za učenje čustvene inteligence. Pri nas dela čudeže. V praksi to izgleda takole:

  • “Pokaži mi, katera muca si.” -(pokaže na žalostno) -“Zakaj je ta muca žalostna, kaj se je zgodilo?” -“Zato, ker ni mamice.”

Za zjokat. Tako je skoraj vedno, ko pride slabe volje iz vrtca in sodu dno izbije, ker npr. ne dobi čokolade. V bistvu je pa cel spekter prikritih čustev zadaj za to čokolado. Kadar je dobre volje in vse štima, je ta čokolada nikoli ne razjezi tako. Namreč, izhajam iz dejstva, da otroci na tak način kažejo svojo stisko in bolj kot je otrok nagajiv, več ljubezni in pozornosti potrebuje. K sreči je Maks izredno nezahteven dojenček, tako se lahko svoji hčeri posvetim toliko kolikor potrebuje.

Opišem vam še kako se spopadamo z dilemo nakupovanja. Tu nisem pretirano stroga. Recimo, da gremo enkrat na teden vsi skupaj v nabavo in tu se trudim, da gre Sofi kar se da dobre volje. Vedno zavijemo tudi na oddelek s sladkarijami, ker če sebi lahko kupim npr. jogurt po svojem okusu, potem lahko tudi njej nekaj privoščim. Dam ji dovolj časa in sama si izbere nekaj kar ji ta trenutek ustreza. Ko izbere, gremo dalje in vedno jo vključim v nakupovanje. Jaz vzamem iz police, ona zloži v košaro. Včasih jo še vprašam, kaj smo še pozabili vzeti, da malo razmišlja po poti. Če nam nekje na sredi pot prekriža še kakšna izložba ali promocija in želi še to, jo prijazno opomnim, da si je že nekaj izbrala. Če je ne premakne, ji dam na izbiro, bo vzela novo ali prej izbrano sladkarijo. Vedno pali! Ne pozabimo na doslednost 😉

Najpomembnejša stvar, ki se mi zdi pri vzgoji in se izogiba takim čustvenim viharjem, je to, da z otrokom ravnamo spoštljivo. Z njim se pogovarjamo kot s sebi enakovrednim odraslim. Otroci se učijo z zgledom in ne moremo od njih pričakovati popolnosti, če sami nismo popolni. Navsezadnje so tudi oni le ljudje, ki imajo lahko, tako kot vsaka odrasla oseba, kdaj slab dan.

Nihče ni rekel, da je vzgoja lahka. Ne bom trdila, da mi vedno uspe, ker mi ne. In tudi s tem ni nič narobe. Tako svojim otrokom pokažem, da tudi jaz delam napake, za katere je potrebno, da jih priznam, se za njih opravičim in iz njih potegnem lekcijo. In najpomembnejše, jih poskušam popraviti in pridobiti novo izkušnjo. Prav tako kot otroci.

Pa ne pozabimo, pustimo jim uživati otroštvo. 😉

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s