Spalna paraliza

Grozna noč je za mano oz. kar za nami. Malega je celo noč nekaj zvijalo, od 22ih dalje je non stop nekaj jamral in okrog 4ih sem obupala in ga predala Denisu. Še vedno mi ni jasno, kako lahko oba s Sofi zraven spita kot ubita. Dobesedno v isti postelji!! No ni trajalo dolgo, smo že bili vsi pokonci. Revček je tako jokal, da sem mislila, da bomo vsak čas CSD dobili na vrata.

Niti ne vem dobro, kako se je jutro nadaljevalo, midva z Maksom sva zaspala, svetlejši del družine pa je pristal pri babici. Bolj kot se je danilo, vse hujše sem se počutila. Zbudim se, oči niti ne morem dobro odpreti, brez glasu, ne morem se premakniti, boli me glava. Pa ne spet!!! Ja, po dolgem času je prišla – spalna paraliza. OK, hitro dojamem, da še nisem budna pa začnem. Trudim se tulit na ves glas, spustim pa nič, trudim se brcati okrog sebe, zaman. Po nekem času mi je uspe. Zbudim se, povožena. Res je ne maram.

Najina pot sega že v čase srednje šole. Slabo se spomin začetkov, bilo je grozno. Takrat so jo spremljale še sence v obliki demonov. Še danes lahko na živo občutim tiste grde kremplje, ki so me držali za roke in me tiščali proti dnu. Grozljivo. S časom sem začela z raziskovanjem in poglabljanjem, kaj to sploh je, zakaj pride do tega. Večkrat je prišla v času porušenega bioritma v kombinaciji s stresom. Najbolj pogosta je bila celo v tistih kvazi brezskrbnih stanjih, ko sem žurala na polno, misleč da uživam življenje, dejansko sem pa samo utapljala depresijo pod površjem. Zanimivo, odkar sem mama, sem jo doživela morda vse skupaj trikrat. Najlepšo izkušnjo s spalno paralizo sem imela samo enkrat, ko sem se dokončno prepustila in se spustila v lucidne sanje. Nebeška izkušnja. Na mojo žalost, zelo zahtevna. Nisem še dovolj pripravljena in sproščena, da bi jo ponovila. Ne, da si ne želim, ravno nasprotno. Takrat sem se zbudila kot še nikoli. Neverjetno sproščena, pomirjena, lahka in srečna.

Spalno paralizo imam že tako natrenirano, da se danes lahko sama prebudim iz nje, včasih mi hitro rata, včasih traja malo dlje. In okolje ni več temno in prežeto s sencami. Danes je bilo pravzaprav obsijano s soncem. Sem že razmišljala, ali naj se prepustim, morda pridem v lucidno stanje. Moja edina skrb je bila, ali se bom zbudila, če bo otrok poleg mene jokal. Ga bom slišala? Morda naslednjič, danes sem se zopet zbudila z glavobolom.

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s