Nerazumni strahovi

Biti mama je naporno, to že ptički čivkajo. Nihče na svetu te pa ne pripravi na količino skrbi, ki jih materinstvo prinese seboj.

Že ko zagledaš tisto črtico na testu nosečnosti se začne. A bo vse v redu , a se bo pravilno razvijal, kako se bo rodil…. Ni da ni. Ko končno prileze ven: a je lačen, a je žejen, mu je vroče, ga zebe, ga kaj boli, zakaj joka?? Nimam pojma, zakaj joka! Dokler ugotoviš, je ponavadi že konec joka. Potem se postavi na noge pa pade in dobi buško, pa zboli, ima vročino…. Gre v vrtec, mu je všeč tam, kaj če joka in ga nihče ne potolaži?? Pride šola, kako mu bo tam, kako za vraga zdržati šele puberteto?

Ampak danes me tarejo malenkost drugačne skrbi. Prihod novorojenčka se je že zamaknil in, kar je najhuje, samega pričetka poroda ne moreš načrtovati. Po tihem (pa tudi na glas) upam, da se vse odvije v dopoldanskem času, ko je Sofi v varstvu. Prespala pri babicah še ni. Enostavno, ni bilo potrebe. Jaz je ne želim dati v nočno varstvo  dokler sama ne izrazi želje, to se pa zaenkrat še ni zgodilo. Poleg tega je bila precej dolgo dojena in je bilo samo uspavanje vezano zgolj name. Zdaj z uspavanjem ni praktično nobenih težav, načeloma je niti ne uspavamo, pomembno je le, da je nekdo zraven pa tudi če samo spi. Verjamem, da bi babice to opravile z levo roko a vseeno ne morem mimo dejstva, da me skrbi. Čeprav mislim, da bi še preveč uživala tam, celo toliko, da sploh spala ne bi, haha 😀

nihce-na-svetu-te-ne-pripravi-na-kolicino-skrbi-ki-jih-materinstvo-prinese-seboj-dijanakricka

Da pa še malo začinimo vse skupaj, se na Denisovi karierni poti odvija finale državnega prvenstva. To pomeni precej odsotnosti. Poleg redne službe, ki je le redko osem urna, so tu še treningi in pogoste tekme večkrat na teden. In to po 100 in več kilometrov stran od doma! Občudujem ga, kako zdrži ta tempo, včasih spi po 3-4 ure na noč. Tako sva mi dve s Sofi tudi po pol noči sami doma. Načeloma nič novega, a kaj če me zagrabi sredi noči? Me razumete? Sama se niti ne, ker če dobro razmislim, dokler pride domov in uredimo varstvo, je časovno nič v primerjavi s povprečno dolgim porodom. Za Sofi bo dovolj velik stres že ko bom jaz v porodnišnici, ne predstavljam si pa, da sva oba odsotna preko noči. Ostalo je v meni, ko je bil Denis večkrat odsoten po en teden zaradi reprezentančnih obveznosti. To je bil vedno grozen teden za obe. Tako ga je pogrešala, da se je v enem momentu od nakopičene žalosti samo zjokala. In hudo je jokala. Tega si ne želim več doživeti, čeprav vem, da se izogniti ravno ne morem. Ma, če jim uspe končati prvenstvo do petka, grem lahko šele v soboto rodit!

Nato nastopi še tista klasična. Ali ga bo sprejela, bo ljubosumna, kako bomo uskladili dva otroka, da ji ne bo manjkalo pozornosti, ali ga bom uspela imeti enako rada kot njo…? Teh skrbi se še ne zavedam dobro, te šele pridejo za mano. Za piko na I, ta zapis pišem dokler je Denis na treningu, Sofi pa spi.

Iskreno, Dijana

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s